Pogumno pričujmo za svojo vero, da bomo skupaj kvas mirnega in bratskega človeštva
Sveti oče Leon XIV. je v nedeljo, 14. septembra 2025, na praznik povišanja svetega križa, ob prisotnosti 4000 vernikov, med katerimi so bili predstavniki številnih delegacij pravoslavnih Cerkva, vzhodnih Cerkva in krščanskih skupnosti, vodil v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja spominsko slavje novih mučencev in pričevalcev vere. Ob sklepu homilije je sveti oče zbrane spodbudil naj pogumno pričujemo za svojo vero, da bomo skupaj kvas mirnega in bratskega človeštva.
Leon XIV.
Homilija svetega očeta Leona XIV.
spominsko slavje novih mučencev in pričevalcev vere
Bazilika sv. Pavla zunaj obzidja, 14. septembra 2025
Bratje in sestre.
»Meni pa naj se ne zgodi, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14). Besede apostola Pavla, pri čigar grobu smo se zbrali, nas uvajajo v spomin mučencev in pričevalcev vere 21. stoletja na praznik povišanja svetega križa.
Ob vznožju Kristusovega križa, našega zveličanja, opisanega kot »upanje kristjanov« in »slava mučencev« (prim. Večernice bizantinske liturgije za praznik povišanja Križa), pozdravljam predstavnike pravoslavnih Cerkva, starodavnih vzhodnih Cerkva, krščanskih občestev in ekumenskih organizacij, ki se jim zahvaljujem, da so sprejeli moje povabilo na to obhajanje. Vsem, ki ste tukaj navzoči, izrekam svoj objem miru!
Prepričani smo, da je martyria do smrti »najbolj resnično občestvo s Kristusom, ki preliva svojo kri in si v tej žrtvi približa tiste, ki so bili nekdaj daleč (prim. Ef 2,13)« (Okrožnica Ut unim sint, 84). Tudi danes lahko z Janezom Pavlom II. potrdimo, da so tam, kjer se je zdelo, da vse vidike življenja prežema sovraštvo, ti pogumni služabniki evangelija in mučenci vere jasno dokazali, da »je ljubezen močnejša od smrti« (Spomin na Pričevalce vere XX. stoletja, 7. maja 2000).
Teh naših bratov in sester se spominjajmo s pogledom, uprtim na Križanega. S svojim križem nam je Jezus razkril pravi obraz Boga, njegovo neskončno sočutje do človeštva; nase je vzel sovraštvo in nasilje sveta, da bi delil usodo vseh ponižanih in zatiranih: »Nosil je naše trpljenje, naložil si je naše bolečine« (Iz 53,4).
Mnogi bratje in sestre zaradi svojega pričevanja vere v težkih razmerah in sovražnih okoljih tudi danes nosijo Gospodov križ. Kot On so preganjani, obsojeni in jih ubijajo. O njih Jezus pravi: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili« (Mt 5,10-11). To so ženske in moški, redovnice in redovniki, laiki in duhovniki, ki z življenjem plačujejo zvestobo evangeliju, prizadevanje za pravičnost, boj za versko svobodo tam, kjer je še vedno kršena, solidarnost z najbolj ubogimi. Po merilih sveta so bili »poraženi«. V resnici pa, kot nam pravi Knjiga modrosti: »Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo« (Mdr, 3,4).
Bratje in sestre, v tem jubilejnem letu, obhajamo upanje teh pogumih pričevalcev vere. To je upanje polno neumrljivosti, saj njihovo mučeništvo še naprej širi evangelij v svetu, zaznamovanem s sovraštvom, nasiljem in vojno; to je upanje polno neumrljivosti, saj ne bo mogel nihče utišati njihovega glasu ali izbrisati ljubezni, ki so jo pokazali, čeprav so jih ubili v telesu; to je upanje polno neumrljivosti, saj njihovo pričevanje ostaja kot prerokba zmage dobrega nad zlom.
Da, njihovo upanje je neoboroženo upanje. Izpričali so vero, ne da bi kdaj uporabili orožje moči in nasilja, ampak so sprejeli šibko in milo moč evangelija po besedah apostola Pavla: »Rad se bom torej ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. […] Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,9-10).
Mislim na evangeljsko moč sestre Dorothy Stang, ki je delala za ljudi brez zemlje v Amazoniji. Tistim, ki so jo hoteli ubiti in so od nje zahtevali orožje, je pokazala Sveto pismo in odgovorila: »To je moje edino orožje.« Mislim na patra Ragheeda Gannija, kaldejskega duhovnika iz Mosula v Iraku, ki se je odpovedal boju, da bi pričeval, kako ravna pravi kristjan. Mislim na brata Francisa Tofija, anglikanca in člana Melanesian Brotherhood, ki je dal življenje za mir na Salomonovih otokih. Primerov je veliko, kajti kljub koncu velikih diktatur dvajsetega stoletja še vedno ni končano preganjanje kristjanov, ampak se je v nekaterih delih sveta še povečalo.
Ti smeli služabniki evangelija in mučenci vere »tvorijo veliko fresko krščanskega človeštva […] Fresko evangelija blagrov, živetega do prelitja krvi« (sv. Janez Pavel II., Spomin na pričevalce vere XX. stoletja, 7. maja 2000).
Dragi bratje in sestre, ne moremo, nočemo pozabiti. Hočemo se spominjati. To počnemo v prepričanju, da je tako kakor v prvih stoletjih tudi v tretjem tisočletju »kri mučencev seme novih kristjanov« (Tertulijan). Ta spomin hočemo ohranjati skupaj z našimi brati in sestrami drugih Cerkva in krščanskih skupnosti. Zato hočem ponovno potrditi prizadevanje Katoliške Cerkve za varovanje spomina na priče vere vseh krščanskih izročil. Komisija za nove mučence pri Dikasteriju za zadeve svetnikov izpolnjuje to nalogo v sodelovanju z Dikasterijem za pospeševanje edinosti kristjanov.
Kot smo spoznali med nedavno sinodo, ekumenizem krvi združuje »kristjane, ki pripadajo različnim cerkvam in skupnostim in skupaj darujejo svoje življenje za vero v Jezusa Kristusa. Pričevanje njihovega mučeništva je zgovornejše od vseh besed – enost prihaja z Gospodovega križa« (XVI. sinodalna skupščina, Sklepni dokument, št. 23). Naj kri tolikih prič približa blagoslovljeni dan, v katerem bomo pili iz istega keliha zveličanja!
Predragi, pakistanski deček, Abish Masih, ubit v napadu na Katoliško Cerkev, je v svoj zvezek zapisal: »Making the world a better place«, »narediti svet boljši«. Sanje tega dečka naj nas spodbudijo, da bomo pogumno pričevali za svojo vero, da bomo skupaj kvas mirnega in bratskega človeštva.
Vatican 14.9. 2025, RV