Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni

Papež Frančišek je na nedeljo Božjega usmiljenja daroval sveto mašo v cerkvi Svetega Duha v Sassiji. Gre za svetišče, ki se nahaja v neposredni bližini Vatikana, in je posvečeno širjenju duhovnosti Božjega usmiljenja. Sveti oče je med homilijo spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki prejema, vendar ne daje, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja. 

Papež Frančišek​; Vatican, 11.4. 2021, RV