Jezus nam korak za korakom kaže pot v Nebo
»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Sedaj pa hočem voščiti lepo nedeljo najstnikom iz Genove. Danes v Italiji in v drugih državah obhajajo slovesni praznik Gospodovega vnebohoda.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.
Evangelij maše trdi, da je Jezus potem, ko je zaupal apostolom nalogo, da nadaljujejo njegovo delo, »bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico« (Mr 16,19). Tako pravi evangelij: »bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico«.
Jezusova vrnitev k Očetu se nam zdi, ne da se je oddaljil od nas, ampak predvsem, da je prišel pred nami na cilj, ki je nebo. Kot se v gorah vzpenja proti vrhu, se hodi z naporom in končno za ovinkom poti se obzorje odpre in vidimo razgled. Tedaj vse telo ponovno najde moč, da se spopade z zadnjim vzponom. Vse telo, roke, noge, vsaka mišica, se napne in osredotoči na to, da se prispe na vrh.
In mi, Cerkev, smo ravno to telo, ki ga Jezus, vzet v nebo, vleče s seboj, kakor v navezi. On nam razodeva in sporoča s svojo Besedo in z milostjo zakramentov, lepoto Domovine, proti kateri smo se napotili. Tako se tudi mi, njegovi udje, z veseljem vzpenjamo z Njim, našo glavo, vedoč, da je korak enega, korak za vse in da se nihče ne sme izgubiti ali ostati zadaj, saj smo eno telo (prim. Kol 1,18; 1Kor 12,12-17).
Korak za korakom, stopnico za stopnico, nam Jezus kaže pot. Kateri so ti odseki, ki jih moramo napraviti? Danes nam evangelij pravi: oznanjati evangelij, krščevati, izganjati hude duhove, soočiti se s kačami, ozdravljati bolnike« (prim. Mr 16,16-18). Skratka delati dela ljubezni: darovati življenje, prinašati upanje, vzdržati se vsake hudobije in moralne revščine, na zlo odgovoriti z dobrim, biti blizu tistim, ki trpijo. To se počne korak za korakom. Bolj ko mi delamo tako, bolj se pustimo preoblikovati njegovemu Duhu, in bolj ko sledimo njegovemu zgledu in bolj, kot v gorah, čutimo, da je zrak okoli nas lažji in čistejši, obzorje je širše in cilj je bolj blizu, postanejo besede in dejanja dobra, razum in srce se razširita in dihata.
Vprašajmo se torej lahko: je živa v meni želja po Bogu, po njegovi brezmejni ljubezni, njegovem življenju in večnem življenju? Ali pa sem malo potlačen in zasidran v stvari, ki minejo, kot je denar, uspeh, užitki? Moja želja po nebesih me osami, me zapre ali pa me vodi k temu, da velikodušno in nesebično ljubim brate in dam čutiti, da smo sopotniki proti Raju?
Marija, ona, ki je že prišla na cilj, naj nam pomaga hoditi z veseljem skupaj proti slavi Nebes.
Papež Frančišek; Vatican 12.5. 2024, RV