Revija dekanjiskih pevskih zborov
V nedeljo, 24. 11. 2024, ob 15.00, bo v župniji Brdo potekala revija dekanijskih pevskih zborov. Ker bomo gostili kar nekaj pevcev, prosimo za pomoč pri organizaciji. Prosim vas za peko peciva in pomoč pri strežbi. Vabljeni tudi, da pridete in prisluhnete ubranemu petju naših župnijskih pevskih zborov. Najlepša hvala.
Praznovanje sv. Cecilije: petek, 22. november 2024
Sveta Cecilija, ki goduje 22. novembra, je zavetnica cerkvene glasbe. Njej se priporočajo glasbeniki, pevci, organisti, zborovodje, pa tudi pritrkovalci. Vsem, ki pospešujete in ustvarjate cerkveno petje iskrene čestitke in najlepša hvala.
Teden zaporov 2024: Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil (Mr 10,21) … tudi vate se ozira in te ljubi.
Sočutje, beseda, ki povzema vse molitve tedna zaporov, izvira iz latinske besede compassio, sestavljene iz besede ‘passio‘ (trpeti) in ‘com‘ (skupaj). Stojimo ob strani tistim, ki jih zaznamuje kazenskopravni sistem … Odprtih src in misli vstopamo v človeško bolečino, strahove in hrepenenja.
V dneh tedna zaporov ne molimo le za »odgovorne« in »oškodovane« osebe (mnogi v zaporih so tako prvo kot drugo), molimo tudi za njihove svojce, prijatelje, osebje zaporov, zaporniške duhovnike, pravosodne delavce, probacijsko službo in za vse tiste, ki s svojimi odločitvami vplivajo na življenja ljudi. Vsi smo ustvarjeni po podobi Boga, ki je prišel na zemljo, da bi bil z nami in bi vstopal tako v našo bolečino in trpljenje kot tudi v veselje in radosti. V dneh tedna zaporov se bomo ustavili ob razmisleku o Kristusovih zemeljskih srečanjih z ljudmi in o njegovem sočutju, njegovem stalnem izžarevanju upanja in o možnosti preobrazbe tudi v krajih trpljenja. Sočutje ni pasivnost, marveč terja od slehernega aktiven odziv. Ko nas nagovarjajo zgodbe ljudi in njihove okoliščine trpljenja in njihovo hrepenenje, naj nas Sveti Duh ne vodi le v molitev, marveč v konkretno delovanje, kakršno koli majhno ali veliko. S tem ponujamo Bogu to kar smo, naše okoliščine, naš čas, naše zmožnosti in naš glas. Razmišljanja tedna zaporov so pripravili prostovoljci, zaporniški duhovnik, zaposleni in uporabniki ustanov, ki delajo skupaj z oškodovanimi in odgovornimi osebami.
MOLITEV TEDNA ZAPOROV
Gospod, Ti ponujaš svobodo vsem ljudem. Molimo za vse ljudi v zaporih. Razkleni vse obstoječe vezi strahu in osamljenosti. S svojo ljubeznijo podpiraj zaprte, njihove družine in prijatelje, zaposlene v zaporih in vse, ki zanje skrbijo. Ozdravljaj vse, ki so jih ranila dejanja drugih, še posebej žrtve kaznivih dejanj. Pomagaj nam, da si bomo odpuščali, da bomo ravnali pravično, ljubili usmiljenje in v ponižnosti hodili skupaj s Kristusom v njegovi moči in z njegovim Duhom danes in vsak dan. Amen.
Teden Karitas, 25. 11. – 1. 12. 2024
Zadnji teden v novembru oz. teden pred prvo adventno nedeljo obeležujemo Teden Karitas. Teden, ki nam daje priložnost, da si vsak izmed nas postavi vprašanje, ali vse, kar delamo, oblikuje našo osebnost in vpliva na ljudi, s katerimi se po različnih poteh našega vsakdana srečujemo v družini, na cesti, v župniji, med prijatelji … Letošnja vodilna misel Tedna Karitas je “POTI DO SRCA”. Prostovoljci na različne načine iščejo poti, da opazijo človeka v stiski, zaznajo stiske v domačem okolju in predvsem najdejo načine, kako človeku dati občutek, da ni pozabljen in da njegova bolečina ni nevidna. Pomoč je lahko v obliki konkretnih dejanj, kot so materialna podpora, ali pa preprosto v obliki prostovoljca, ki posluša in daje upanje. Prostovoljci s svojo predanostjo in sočutjem gradijo mostove do src ljudi, ki potrebujejo podporo in upanje. “POTI DO SRCA” so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, kjer prostovoljci delijo svoj čas, energijo in prijaznost. S svojo prisotnostjo in pomočjo pri zagotavljanju hrane, oblačil, plačilu položnic prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki se soočajo s težavami, ter jim vračajo dostojanstvo in zaupanje vase. Vsaka gesta, pa naj bo še tako majhna, kot je topel objem, nasmeh ali prijazna beseda, lahko pomeni neizmerno veliko. Karitas preko prostovoljcev in sodelavcev dokazuje, da poti do srca niso nikoli preveč dolge ali pretežke, ko jih vodi želja pomagati in biti tam za sočloveka v stiski. To so poti, ki prinašajo žarke upanja družinam v stiski.
34. dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, dvorana Golovec Celje
Slovenska karitas v sodelovanju z RTV Slovenija vabi na 34. dobrodelni koncert Klic dobrote, ki bo v sredo, 27. novembra 2024, ob 20. uri v dvorani Golovec v Celju. Na dobrodelnem koncertu bodo ob glasbeni spremljavi skupine Diamanti nastopili Fehtarji, Uroš in Tjaša Steklasa, Dejan Vunjak, Hamo, IL Divji, Saša Lešnjek, Tadej in Anika Vindiš, Bassless, Domen Kljun, Kikifly, Poskočni muzikanti in Folklorna skupina Iskraemeco. Tekom prireditve dobrote in večera upanja za ljudi v stiski nas bodo nagovarjali: Jure Sešek in Bernarda Žarn na prireditvi v Celju, Klara Eva Kukovičič v studiu v Ljubljani, kjer nas čaka prav posebno presenečenje ter Kasjak Gutman Alisa z javljanjem v živo. Letos bo dogodek mogoče spremljati tudi v živo na TV SLO 1, Radiu Slovenija in Radiu Ognjišče. Dobrodelni koncert je priložnost, da se veselimo skupaj, je klic skupnosti in solidarnosti. Povabljeni smo, da v svojih srcih začutimo, kako lahko vsak od nas pristopi k sočloveku in mu poleg materialne pomoči ponudimo tudi bližino in podporo v družini, okolici in kot prostovoljci Karitas. Lahko še bolje spoznate delo prostovoljcev Karitas in tudi vi postanete prostovoljci Karitas. Imate uho za poslušanje, roko za pomoč in srce za sočloveka v stiski. Pridružite se nam in skupaj ustvarimo trenutke, ki prinašajo upanje in toplino v življenja tistih, ki so v stiski!
Oratorijski dan 2024 - 30.11.2024 izdelava adventnih venčkov
Adventni venčki: tudi letos bodo lahko otroci sami izdelali adventne venčke. Adventno oratorijski dan bo potekal v soboto 30. 11. 2024 od15h do večerne svete maše, ki bo na Brdu. Lahko pa boste tudi kupili adventne venčke, ki bodo na voljo v župnijskih cerkvah na prvo adventno nedeljo 1.12.2024. Zaradi prostorske stiske in nakup materiala prijavite otroke, ki se bodo udeležili delavnic. Prijavnice bodo na voljo v župnijskih cerkvah. Prispevek je 7 evr. Delavnice bodo potekale v župnišču na Brdu.
DAROVANJE DEVICE MARIJE
21. novembra praznujemo darovanje Device Marije. Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo. Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično. Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom. Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja
KRISTUS KRALJ - Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva
Cerkveno leto se v Katoliški cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos v nedeljo, 24. novembra 2024. Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.
Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.
Zgodovina praznika
Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.
Papež Frančišek pri katehezi govoril o Mariji in Svetem Duhu
V sklopu katehez o Svetem Duhu v življenju Cerkve je papežem med splošno avdienco v sredo, 13. novembra, v ospredje postavil edinstven odnos Svetega Duha z Devico Marijo. Marija je tista, ki je Gospodu rekla »da«, s svojim zgledom in priprošnjo pa nas spodbuja, da mu tudi mi rečemo »da«, kadarkoli se soočimo s poslušnostjo, ki jo moramo izpolniti, ali preizkušnjo, ki jo moramo premagati.
Svetopisemski odlomek: Apd 1,12-14
Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.
Kateheza: Pismo, napisano z Duhom živega Boga. Marija in Sveti Duh.
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Med različnimi sredstvi, s katerimi Sveti Duh opravlja svoje delo posvečevanja v Cerkvi – Božja beseda, zakramenti, molitev –, je eno zelo posebno, in sicer marijanska pobožnost. V katoliškem izročilu imamo izrek »Ad Iesum per Mariam«, to je »po Mariji k Jezusu«. Marija nam kaže Jezusa. Ona nam vedno odpira vrata. Marija je mama, ki nas za roko vodi k Jezusu. Nikoli ne kaže nase, ampak kaže na Jezusa. To je marijanska pobožnost: k Jezusu po Marijinih rokah.
Sveti Pavel opredeli krščansko skupnost kot »Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src« (2 Kor 3,3). Tudi Marija, kot prva učenka in podoba Cerkve, je pismo, napisano z Duhom živega Boga. Prav zato jo »lahko poznajo in berejo vsi ljudje« (2 Kor 3,2), tudi tisti, ki ne znajo brati teoloških knjig, tisti »mali«, o katerih Jezus pravi, da so jim razodete skrivnosti Božjega kraljestva, ki so prikrite modrim in razumnim (prim. Mt 11,25).
Ko je Marija na angelovo oznanilo rekla »da«‚ je to, kot da bi rekla Bogu: »Tukaj sem, sem tablica za pisati: naj pisar napiše, kar hoče, naj z mano stori, kar hoče Gospod vseh stvari« (Origen, Komentar k Lukovemu evangeliju). V tistem času so ljudje pisali na voščene tablice; danes bi rekli, da se Marija daruje kot prazen list, na katerega lahko Gospod zapiše, kar hoče. Marijin »da« predstavlja »vrh vsega verskega vedenja pred Bogom, saj na najvišji način izraža pasivno razpoložljivost, združeno z dejavno pripravljenostjo, najglobljo praznino, ki spremlja največjo polnost« (H. Schürmann, Das Lukasevangelium).
Tako vidimo, kako je Božja Mati orodje Svetega Duha pri njegovem delu posvečevanja. Sredi neskončne množice izrečenih in zapisanih besed o Bogu, Cerkvi in svetosti – ki jih le redki berejo in v celoti razumejo ali pa celo nihče – nam Marija predlaga le dve besedi, ki ju lahko vsi, tudi najpreprostejši, izrečejo ob vsaki priložnosti: »Tukaj sem« in »Zgodi se«. Marija je tista, ki je Gospodu rekla »da«, s svojim zgledom in priprošnjo pa nas spodbuja, da mu tudi mi rečemo »da«, kadarkoli se soočimo s poslušnostjo, ki jo moramo izpolniti, ali preizkušnjo, ki jo moramo premagati.
V vseh obdobjih svoje zgodovine, še posebej pa v tem trenutku, se Cerkev nahaja v položaju, v katerem je bila krščanska skupnost po Jezusovem vnebohodu. Oznanjati mora evangelij vsem narodom, vendar čaka na »moč od zgoraj«, da bi to lahko storila. In ne pozabimo, da so bili v tistem trenutku, kot beremo v Apostolskih delih, učenci zbrani okoli Marije, Jezusove matere (prim. Apd 1,14).
Res je, da so bile v sobi zadnje večerje z njo tudi druge ženske, vendar je njena navzočnost med vsemi drugačna in edinstvena. Med njo in Svetim Duhom obstaja edinstvena in večno neuničljiva vez, ki je Kristusova oseba, saj – kot pravimo v Veroizpovedi, je bil »spočet od Svetega Duha in rojena iz Device Marije. Evangelist Luka namerno poudarja podobnost med prihodom Svetega Duha nad Marijo med oznanjenjem in njegovim prihodom nad učence na binkošti, saj v obeh primerih uporablja nekatere enake izraze.
Sveti Frančišek Asiški v eni svojih molitev pozdravlja Devico kot »hči in dekla najvišjega Kralja, nebeškega Očeta, mati presvetega Gospoda Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha«. Hči Očeta, Mati Sina, Nevesta Svetega Duha! Marijinega edinstvenega odnosa s Trojico ni mogoče opisati z bolj enostavnimi besedami.
Kot vseh podob, tudi te o »nevesti Svetega Duha« ne smemo absolutizirati, ampak jo moramo jemati glede na resnico, ki jo vsebuje, in to je zelo lepa resnica. Ona je nevesta, a še prej je učenka Svetega Duha. Učimo se od nje, da bomo poslušni navdihom Duha, zlasti kadar nas spodbuja, naj »v naglici vstanemo« in gremo nekomu pomagat v stiski, kakor je storila takoj zatem, ko je angel šel od nje (prim. Lk 1,39).
Papež Frančišek;Vatican 13.11. 2024, RV
POVEZAVE;
