Papež Frančišek pri katehezi govoril o Mariji in Svetem Duhu

V sklopu katehez o Svetem Duhu v življenju Cerkve je papežem med splošno avdienco v sredo, 13. novembra, v ospredje postavil edinstven odnos Svetega Duha z Devico Marijo. Marija je tista, ki je Gospodu rekla »da«, s svojim zgledom in priprošnjo pa nas spodbuja, da mu tudi mi rečemo »da«, kadarkoli se soočimo s poslušnostjo, ki jo moramo izpolniti, ali preizkušnjo, ki jo moramo premagati.

Svetopisemski odlomek: Apd 1,12-14

Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

Kateheza: Pismo, napisano z Duhom živega Boga. Marija in Sveti Duh.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Med različnimi sredstvi, s katerimi Sveti Duh opravlja svoje delo posvečevanja v Cerkvi – Božja beseda, zakramenti, molitev –, je eno zelo posebno, in sicer marijanska pobožnost. V katoliškem izročilu imamo izrek »Ad Iesum per Mariam«, to je »po Mariji k Jezusu«. Marija nam kaže Jezusa. Ona nam vedno odpira vrata. Marija je mama, ki nas za roko vodi k Jezusu. Nikoli ne kaže nase, ampak kaže na Jezusa. To je marijanska pobožnost: k Jezusu po Marijinih rokah.

Sveti Pavel opredeli krščansko skupnost kot »Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src« (2 Kor 3,3). Tudi Marija, kot prva učenka in podoba Cerkve, je pismo, napisano z Duhom živega Boga. Prav zato jo »lahko poznajo in berejo vsi ljudje« (2 Kor 3,2), tudi tisti, ki ne znajo brati teoloških knjig, tisti »mali«, o katerih Jezus pravi, da so jim razodete skrivnosti Božjega kraljestva, ki so prikrite modrim in razumnim (prim. Mt 11,25).

Ko je Marija na angelovo oznanilo rekla »da«‚ je to, kot da bi rekla Bogu: »Tukaj sem, sem tablica za pisati: naj pisar napiše, kar hoče, naj z mano stori, kar hoče Gospod vseh stvari« (Origen, Komentar k Lukovemu evangeliju). V tistem času so ljudje pisali na voščene tablice; danes bi rekli, da se Marija daruje kot prazen list, na katerega lahko Gospod zapiše, kar hoče. Marijin »da« predstavlja »vrh vsega verskega vedenja pred Bogom, saj na najvišji način izraža pasivno razpoložljivost, združeno z dejavno pripravljenostjo, najglobljo praznino, ki spremlja največjo polnost« (H. Schürmann, Das Lukasevangelium).

Tako vidimo, kako je Božja Mati orodje Svetega Duha pri njegovem delu posvečevanja. Sredi neskončne množice izrečenih in zapisanih besed o Bogu, Cerkvi in svetosti – ki jih le redki berejo in v celoti razumejo ali pa celo nihče – nam Marija predlaga le dve besedi, ki ju lahko vsi, tudi najpreprostejši, izrečejo ob vsaki priložnosti: »Tukaj sem« in »Zgodi se«. Marija je tista, ki je Gospodu rekla »da«, s svojim zgledom in priprošnjo pa nas spodbuja, da mu tudi mi rečemo »da«, kadarkoli se soočimo s poslušnostjo, ki jo moramo izpolniti, ali preizkušnjo, ki jo moramo premagati.

V vseh obdobjih svoje zgodovine, še posebej pa v tem trenutku, se Cerkev nahaja v položaju, v katerem je bila krščanska skupnost po Jezusovem vnebohodu. Oznanjati mora evangelij vsem narodom, vendar čaka na »moč od zgoraj«, da bi to lahko storila. In ne pozabimo, da so bili v tistem trenutku, kot beremo v Apostolskih delih, učenci zbrani okoli Marije, Jezusove matere (prim. Apd 1,14).

Res je, da so bile v sobi zadnje večerje z njo tudi druge ženske, vendar je njena navzočnost med vsemi drugačna in edinstvena. Med njo in Svetim Duhom obstaja edinstvena in večno neuničljiva vez, ki je Kristusova oseba, saj – kot pravimo v Veroizpovedi, je bil »spočet od Svetega Duha in rojena iz Device Marije. Evangelist Luka namerno poudarja podobnost med prihodom Svetega Duha nad Marijo med oznanjenjem in njegovim prihodom nad učence na binkošti, saj v obeh primerih uporablja nekatere enake izraze.

Sveti Frančišek Asiški v eni svojih molitev pozdravlja Devico kot »hči in dekla najvišjega Kralja, nebeškega Očeta, mati presvetega Gospoda Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha«. Hči Očeta, Mati Sina, Nevesta Svetega Duha! Marijinega edinstvenega odnosa s Trojico ni mogoče opisati z bolj enostavnimi besedami.

Kot vseh podob, tudi te o »nevesti Svetega Duha« ne smemo absolutizirati, ampak jo moramo jemati glede na resnico, ki jo vsebuje, in to je zelo lepa resnica. Ona je nevesta, a še prej je učenka Svetega Duha. Učimo se od nje, da bomo poslušni navdihom Duha, zlasti kadar nas spodbuja, naj »v naglici vstanemo« in gremo nekomu pomagat v stiski, kakor je storila takoj zatem, ko je angel šel od nje (prim. Lk 1,39).

Papež Frančišek​;Vatican 13.11. 2024, RV