Papež Leon XIV.: Smrt ni konec, ampak je prehod k polni luči, v srečno večnost

Papež Leon XIV. je med splošno avdienco, 10. decembra 2025, med ciklom sredinih katehez v Jubilejnem letu z naslovom Jezus Kristus naše upanje, četrtega sklopa, ki obravnava Kristusovo vstajenje in izzive današnjega časa imel katehezo z naslovom Jezusova velika noč: Končni odgovor na vprašanje naše smrti.

SPLOŠNA AVDIENCA 
(Sreda, 10. december 2025) 
CIKL KATEHEZ – JUBILEJ 2025 
JEZUS KRISTUS NAŠE UPANJE 
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta 
7. Jezusova pasha (velika noč): 
Končni odgovor na vprašanje naše smrti

Berilo: Lk 23,52–54

[Jožef iz Arimateje] je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je, zavil v platno in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. Bil je dan pripravljanja in bližala se je (db. »svetiti se je začela«)  sobota..

Kateheza

Dragi bratje in sestre, dober dan! Vsi dobrodošli! Skrivnost smrti je v človeškem bitju vedno vzbujala globoka vprašanja. Zdi se namreč, kot najbolj naraven in istočasno pa najbolj nenaraven dogodek, kar jih obstaja. Je naravna, saj vsako živo bitje na zemlji umre. In je nenaravna, ker zaradi želje po življenju in večnosti, ki jo čutimo zase in za tiste, ki jih ljubimo, smrt vidimo kot obsodbo, kot »nesmisel«.

Mnoga starodavna ljudstva so razvila obrede in običaje, povezane s kultom mrtvih, da bi spremljala in se spominjala tistih, ki so se napotili proti najvišji skrivnosti. Danes pa zaznavamo drugačno težnjo. Smrt se zdi kot neke vrste tabu, dogodek, ki ga je treba zadržati daleč; nekaj, o čemer moramo govoriti potihoma, da ne bi vznemirjali naše občutljivosti in miru. Zaradi tega se pogosto izogibamo obisku pokopališč, kjer v čakanju na vstajenje počivajo tisti, ki so bili pred nami.

Kaj je torej smrt? Je v resnici zadnja beseda o našem življenju? To vprašanje si postavlja samo človeško bitje, ker samo ono ve, da mora umreti. Vendar ga zavedanje smrti ne reši pred njo, ampak ga v nekem smislu celo »obteži« v primerjavi z vsemi drugimi živimi bitji. Živali seveda trpijo in se zavedajo, da je smrt blizu, vendar ne vedo, da je smrt del njihove usode. Ne sprašujejo se o smislu, o namenu, o koncu življenja.

Ko spoznamo ta vidik, se moramo imeti za protislovna, nesrečna bitja, pa ne samo zato, ker umremo, ampak tudi zaradi tega, ker smo prepričani, da se bo to zgodilo, čeprav ne vemo ne kako ne kdaj. Spoznamo, da se zavedamo in da smo istočasno nemočni. Verjetno od tod izvirajo pogoste potlačitve, eksistencialni pobegi pred vprašanjem smrti.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij v svojem slovitem spisu z naslovom Priprava na smrt razmišlja o pedagoški vrednosti smrti in opozori, da je velika učiteljica življenja. Vedeti, da obstaja, in predvsem premišljevati o njej, nas uči, da se odločimo, kaj bomo v resnici naredili iz svojega bivanja. Molitev za razumevanje, kaj je koristno za nebeško kraljestvo, in opustitev odvečnega, ker nas veže na minljive stvari, je skrivnost pristnega življenja v zavedanju, da nas življenje na zemlji pripravlja na večnost.

Vendar pa številni antropološki nazori obljubljajo imanentno nesmrtnost, teoretizirajo o podaljšanju zemeljskega življenja s pomočjo tehnologije. To je scenarij transhumanega, ki si utira pot na obzorju izzivov našega časa. Bi znanost v resnici lahko porazila smrt? Pa nam bi lahko ista znanost zagotovila, da bi bilo življenje brez smrti tudi srečno življenje?

Dogodek Kristusovega vstajenja nam razodeva, da smrt ne nasprotuje življenju, ampak je njegov sestavni del kot prehod k večnemu življenju. Jezusova velika noč nam v tem času, še vedno polnem trpljenja in preizkušenj, daje pred-okušati polnost tega, kar se bo zgodilo po smrti.

Zdi se, da evangelist Luka dojame to slutnjo svetlobe v temi, ko ob koncu tistega popoldneva, v katerem so teme ovile Kalvarijo, piše: »Bil je dan pripravljanja in bližala se je (db. »svetiti se je začela«) sobota« (Lk 23,54). Ta svetloba, ki predhaja velikonočno jutro, že sije v temi neba, ki se še vedno zdi zaprto in nemo. Luči sobote prvič in zadnjič naznanjajo zoro dneva po soboti: novo luč vstajenja. Samo ta dogodek je sposoben do dna osvetliti skrivnost smrti. V tej luči, in samo v njej, se uresniči tisto, kar naše srce želi in upa: namreč da smrt ne bi bila konec, ampak prehod k polni luči, v srečno večnost.

Vstali je bil pred nami v veliki preizkušnji smrti in je iz nje izšel zmagoslaven po zaslugi moči Božje ljubezni. Tako nam je pripravil prostor večnega počitka, hišo, v kateri nas pričakujejo; dal nam je polnost življenja, v katerem ni več ne senc ne protislovij.

Po zaslugi njega, ki je umrl in vstal iz ljubezni, lahko s sv. Frančiškom smrt imenujemo »sestra«. Ko pričakujemo z gotovostjo upanja vstajenje, nas varuje strahu, da bomo za vedno izginili in nas pripravlja na veselje življenja brez konca.

Vatican 10.12. 2025, RV