ZAHVALA

Ko na zahvalno nedeljo stopimo v cerkev, se zazremo pred oltar na darove zemlje. Hvaležno pomislimo na Boga in se mu zahvalimo za številne sadove, ki nam jih rodijo sadovnjaki, njive in vrtovi. Ob tem pogledu počasi začutimo, kako je vse življenje ena velika skrivnost darovanja. Zavemo se, da so naši bližnji poseben dar, naše lastno življenje nam je v dar, tudi v Cerkvi nas je Jezus sprejel za brata ali sestro. Med seboj naj bi drug drugega dojemali kot dar, blagoslov. Bodimo hvaležni drug za drugega, veseli, da drug drugemu lahko lepšamo življenje. Vsak dan se Bogu zahvaljujeva za vsakega izmed vas. Nekateri ostajate bolj v ozadju, drugi ste bolj vidni v molitvi, prepevanju, oblikovanju svetih maš, darovanju trpljenja, pri vodenju raznih skupin, poučevanju verouka, pri čiščenju in krašenju cerkve in župnijskih prostorov, v skrbi za varnost cerkvenih stavb, v razdajanju za sočloveka, pripravni v oblikovanju raznih slovesnostih, pri darovanju za potrebe vzdrževanja cerkva. Hvala vsem, ki z darovi in drugo pomočjo vztrajno podpirate delo v župnijskih prostorih. Hvala vsem, ki na različne načine razodevate, da vam župnija veliko pomeni. Hvala tudi za skrb, ki jo gojite do domačih duhovnikov, tako za vašo molitev kot materialne darove. Hvala vsem, ki ste darovali za bero. Hvala vam za konkretne izraze naklonjenosti. Naj vam dobri Bog bogato povrne za vsak vaš dar!

VAŠA DUHOVNIKA BERNARD IN GREGOR

SPOMIN VERNIH RAJNIH -  2. NOVEMBER

Mesec november, ki ga krščanska pobožnost posveča spominu na verne rajne, vsako leto vzbudi misel na življenje onstran smrti in predvsem misel na dokončno srečanje z Gospodom. On bo sodnik naše zemeljske poti, in sicer sodnik, katerega značilnosti sta ‘usmiljenje in milost’.

Zavedajoč se tega in v izročanju pokojnih usmiljeni Očetovi dobroti, obnovimo našo hvaležnost za krščansko pričevanje, ki so nam ga zapustili. Ti naši bratje in sestre so prispeli na cilj, po tem, ko so služili Cerkvi in ljubili Jezusa Kristusa, v tisti gotovosti o ljubezni, na katero nas je spomnil apostol Pavel: ‘Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?’ (Rim 8,35). Gre za vero v Kristusovo ljubezen, od katere nas nič ne more ločiti: ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje, ne nevarnost, ne smrt, ne življenje … Jasne pa so jim bile tudi besede iz Knjige modrosti: ‘Tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem’ (Mdr 3,9). Pot naproti Očetovi hiši se za vsakogar izmed nas začne na dan, ko oči odpremo za luč in preko krsta, za milost. Za vsakega človeka  je pomembna postaja na tej poti trenutek, ko izreče svoj ‘tukaj sem’. Od tistega trenutka dalje so na poseben način združeni s Kristusom. Ob uri smrti pa izrečejo še zadnji ‘tukaj sem’, združen z Jezusovim, ki je umrl v izročanju svojega duha v Očetove roke.

Sedaj smo tu, da molimo zanje, da darujemo božansko daritev kot priprošnjo za njihove duše in prosimo Gospoda, da bi jim dal za vedno zažareti v njegovem kraljestvu luči. Med to sveto mašo, ki je spomin Kristusovega vstajenja, se zahvalimo Bogu za vse dobro, ki ga je Gospod storil za nas in za svojo Cerkev preko teh naših bratov in sester v veri.

V luči Kristusove velikonočne skrivnosti je njihova smrt v resnici vstop v polnost življenja. V tej luči vere se počutimo še bližji našim rajnim bratom in sestram: smrt nas je na videz ločila, a moč Kristusa in njegovega Duha nas združuje na še globlji način. Še naprej jih bomo čutili poleg nas v občestvu svetnikov. Ko se tudi mi hranimo s Kruhom življenja, skupaj z vsemi, ki so bili pred nami, z neomajnim upanjem pričakujemo dan srečanja iz oči v oči s svetlim in usmiljenim obličjem Očeta. Naj nad njimi, kakor tudi nad nami, vedno bdi naša mati Marija, in naj nam izprosi, da se ne bi nikoli ‘ločili od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu’.

VSI SVETI - 1. november

Na 1.november Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III., okoli leta 740, pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga. Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni 'dan mrtvih', kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih. Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, "radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti".

ODPUSTKI

»Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Popolni odpustek za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;

b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Kaj je maša ali evharistija?

Sveta maša ­ evharistija je srce in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na vso Cerkev. (prim. KKC ­ Katekizem katoliške Cerkve 1407) Evharistija je spomin (memoriale) na Kristusovo veliko noč (pasho): to se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje napravi navzočega. (KKC 1409) Kot daritev se evharistija daruje tudi v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. (KKC 1414)

Kaj je mašni dar?

 Mašni dar je denarni prispevek, ki ga darovalec daruje, ko naroči mašni namen. Z darom darovalec izraža podporo poslanstvu Cerkve, hkrati pa skrbi za vzdrževanje duhovnikov in njihovega dela (prim. kan. 946).

V Sloveniji se duhovniki preživljajo od mašnih darov, in od darov, ki jih prejmejo ob delitvi zakramentov (poroka, krst, birma), zakramentalov (cerkveni pogreb), ter darov dobrotnikov (npr. ob blagoslovu doma, ob rojstnem dnevu, enkrat letno v cerkvi, bera, odvisno od krajevne navade), itd.. Višino mašnega daru določijo krajevni škofje na ozemlju države. V Sloveniji je določena višina daru 23 €. Duhovnik ne sme zahtevati več, kot je določeno; ima pa pravico prostovoljno sprejeti višji ali tudi nižji mašni dar (prim. kan. 952 §1). Duhovnikom se zelo priporoča, da mašujejo po namenu vernikov, zlasti revnih, tudi če za namen niso prejeli nobenega daru (prim. kan. 945 §2).

Kaj je mašni namen?

Mašni namen je namen, po katerem duhovnik daruje mašo na prošnjo darovalca. Mašni nameni so lahko različni. Čeprav najpogosteje darujemo maše za rajne sorodnike, pa je zelo primerno in priporočljivo, da za mašne namene določimo tudi potrebe živih, potrebe Cerkve, sveta, kot tudi osebne namene. Mašni nameni so lahko tudi v zahvalo, v čast, ali v obliki prošnje, (na primer v čast ali zahvalo božjim in svetim osebam, Materi Božji, za zdravje, srečen porod, za dobro vreme, dobro letino, nove duhovne poklice, v zahvalo za 25, 50 let skupnega življenja, itd…).

Koliko maš sme duhovnik darovati na dan?

Med tednom lahko duhovnik praviloma daruje le eno mašo na dan. Če pastoralne potrebe narekujejo (upravičeni razlog je npr. poročna ali pogrebna maša) in z dovoljenjem škofa, pa lahko med tednom redno daruje tudi drugo mašo. Duhovnikom, ki upravljajo več župnij, je ob nedeljah in zapovedanih praznikih dovoljeno, da opravijo tudi dve ali tri maše. Dar za drugo (lat. binacijo) ali tretjo mašo (lat. trinacijo) mora duhovnik oddati na škofijo za namene, ki jih določi škof.

SVETE MAŠE OB POGREBIH

Kaj je pogrebna maša?

To je maša, ki jo duhovnik opravi ob pogrebnem obredu pokojnika. V Sloveniji je navada, da se za pokojnika poleg pogrebne maše, darujejo tudi maša v sedmini (to je v obdobju sedem dni od smrti ali pogreba), 30. dan (ali mesec dni po pogrebu) in obletna maša (na prvo ali katero koli drugo obletnico pogreba pokojnega). Lepa in spodbude vredna je odločitev sorodnikov in prijateljev pokojnika, da namesto cvetja ali sveč ob pogrebu naročijo mašo za pokojnika, ali darujejo svoj dar v dober namen (za župnijo, misijone, Karitas…) ter se tudi sami vključijo v molitev za rajnega.  Moram vas pohvalit, da ob pogrebnih slovesnostih lepo darujete za maše pokojnikov. S tem izkazujete ljubezen do ljudi, ki ste jih poznali. Zaradi velikega števila darovanih svetih maš ob pogrebih nekaj maš opravimo v naših župnijah, ostale pa oddamo na škofijo, različne ustanove in duhovnikom, ki nimajo dovolj mašnih namenov. Svojce pokojnih zato prosim, da se po pogrebu oglasite v pisarni, da določimo termine svetih maš za tekoče leto.

Hvala za razumevanje.